Zdravstvena nega po afriško

Tokrat se vam javlja negovalni tim - Petra, Blaž in Monika, da vam poročamo še o našem  delu v misijonski bolnišnici.  Jutra se za nas niso pričela tako kot v slovenskih bolnišnicah, s skodelico vroče kave in z natančno predajo vseh pacientov, vendar malo drugače.... No pravzaprav, zelo drugače! Da smo sploh lahko začeli, smo morali najprej najti ves potreben material, ki smo ga potrebovali tisti dan. Brskati smo začeli po policah in omarah v upanju, da najdemo kakšen sterilni set, epruvetko za kri, merilec za sladkor, termometer ali pa zgolj en par zaščitnih rokavic. Vendar se je nemalokrat  pri iskanju in polnenju vozička zataknilo in je bilo potrebno odhiteti v bolnišnično skadišče. Polni optimizma smo zaprosili za manjkajoči material, vendar smo tudi tam večkrat dobili le kisel nasmeh in odgovor: «It is out of stock«, kar je za nas pomenilo le eno - improvizacijo.  
Pa začnimo... Prva ovira oziroma izziv nam je bil, kako iz kupčka spetih pacientovih listov različnih dimenzij in pisav razbrati, kaj nam naroča zdravnik (ki je po vrhu še umetnik v grafologiji). Včasih smo tako morali združiti skupne moči in dešifrirati pravo zdravilo, dozo in kratice: OD, BD, TDS, QUID-pretvoriti v pogostost dajanja zdravil.  Ko nam je uspelo razbrati vseh 6P (slovenskih pravil pri dajanju zdravil, ki jih je mogoče ta trenutek že kaj več), se je začela praktična zabava. Najprej mrzlično iskanje zdravila na vozičku in po vseh omarah bolnišnice, nato tipanje novih, drugačnih, nevidnih žil, kamor bomo vbrizgnili zdravilo, hkrati pa še brisanje solz malčkov zaradi neprijetnega špikanja.  Vse splošen nered je botroval k temu, da se je dajanje zdravil spremenilo v večurno peklensko intervencijo zdravstvene nege. 

Dešifrirati smo morali tudi naročila kot so odvzem krvi (= skrivne šifre med rokopisom: FBC, DC, CRE, ...) ter vstavljanje urinskih katetrov, čiščenja ran, vstavljanje nazogastrične sonde itd. Pri teh naročilih smo se vedno znova vprašali, kako bomo to razložili pacientom in njihovim najbljižjim. Možnosti so bile naslednje: bo dovolj angleščina, nekaj naučenih besed v nijandži ali pa se bomo šli kar pantomimo.

Najbolj zabavno je vedno pri naročilu vzorca blata.  Hmm... Le kako dopovedati zambijskemu povprečnežu srednjih let, da naj košček svojega blata velikosti mandeljna shrani v posodico in naj nam jo takoj prinese?  V nijandži  je slavna beseda  za kakec »doti«, s katero najprej poskusimo srečo. Kadar se nam ne posreči in še vedno ne razumejo, moramo začeti uprizarjati kakanje in zbiranje vzorčka v posodico... Vedno nasmeji vse prisotne v sobi, nas pa tudi! :)

Tekom študijskih let smo morali delati točno po standardih, ki pa so tu že na začetku propadli in so tudi neizvedljivi. Recimo naš odvzem venske krvi se je tu pričel s pripravo pripomočkov: navadne brizge in igle ter elastiko od rokavice, ki je služila kot esmarh. Sledilo je iskanje nevidnih žil na bolj temni koži kot naši J in nato potrpežljivo zbiranje kapljic krvi. Največ časa so nam vzeli podhranjeni dojenčki, kjer smo pogosto kri dobili šele iz femoralne vene. Naše trofeje smo nato ponosno odnesli v laboratorij, kjer nam je glavni laborant sporočil, da se mu je zaradi vročine pokvarila mašina ali pa je zmanjkalo  kakšnega reagenta.
Zakaj bi stvar za enkratno uporabo uporabil le enkrat, če ji lahko spremeniš funkcijo in uporabiš drugič? Primer za to je infuzijska vrečka, ki smo jo najprej namestili dehidriranemu pacientu, ko je bila prazna, smo jo odstranili, jo malo predelali in pripeli na urinski kateter. Iznajdljivost tu res ne pozna meja!

Po navadi si lahko na dan privoščimo le dva para rokavic, s katerimi cel dan pohajkujemo po oddelkih. Seveda ne želimo ogrožati pacientov, zato si redno razkužujemo rokavice z našim mini razkužilom, ki nam neprestano visi izpod pasu.

Ko smo izpolnili  vsa zapisana naročila zdravnikov,  gremo pospraviti skladišče in si pri tem želimo, da bo do naslednjega dneva tako tudi ostalo. Velikokrat smo razočarani, ampak še vedno polni  optimizma, da bo jutri spet bolje.
Dnevi v bolnišnici, kot vidite, so pestri in zanimivi. V treh mesecih smo se res veliko naučili.  Nekaj pa je, kar ostaja tu in doma enako - nasmeh deluje in pozdravi bolnika povsod, pa tudi če samo za trenutek! :)

Z vroče Zambije se vam javljamo vaši bodoči dipl. medicinski sestri in dipl.zdravstveni tehnik.