MLEČNI SVEŽI PRAVKAR PEČENI ZDRAVNICI PADETA V AFRIKO

Po enem mesecu je pa res že lepo, če napiševa en zdravniški blog. Saj sva že skoraj pravi zdravnici. Po tem, ko ugotoviš, da si skoraj čisto sam v bolnišnici in ti na Chifuntu oddelku leži 30 žensk in moških in še enkrat toliko na tleh, vsaj 15 otročičkov in na Nzimi rojeva vsaj 10 žensk, ti s svetlobno hitrostjo skozi možgane švigajo vse možne bolezni, vse preiskave najdejo svoj namen, Oxford priročnik pa je tvoj najboljši prijatelj… Po vsem tem hitro postaneš zdravnik.

Ampak tu se svetlobna hitrost ustavi. Saj smo vendar v Afriki! Najin delavnik se začne nekje med osmo in deseto - točen urnik pač tu ni neka posebna vrednota. Ponedeljki, srede, petki in sobote dopoldan so bolj internistično obarvani, ko delamo celodnevne vizite, ob torkih in četrtkih je čas za Theater (operacijska). Če je vmes kakšna urgenca, se pač vse pusti in se gre tja, kjer je to potrebno.

Na začetku sva veliko časa preživeli s clinical officerji (to so tak vmesni člen med medicincko sestro in zdravnikom, kot nek filter/triaža), kjer sva poskušali absorbirati vse možne najpogostejše  bolezni in načine zdravljenja, vso logistiko, ki pride zraven. Za preiskave se moraš pozanimati vsak dan sproti, ker en dan jo imaš, drug dan pa že ni več na voljo, ker se je pokvarila mašina, ali je zmanjkalo reagenta, ali pa Mr. Čola (laborant) ne najde alkoholnega flomastra, s katerim bi tako rad napisal pacientovo ime na objektno stekelce in zato odpade test za malarijo.. Tako da, znajdi se, kakor veš in znaš.

Zdaj sva večinoma na oddelkih, kjer pomagava dr.Bandi in dr.Kaloti (edina zdravnika v celi bolnišnici!) pri vizitah in v operacijski. Zelo dobro se razumemo in morava pohvaliti njuno odlično strokovno podkovanost in iznajdljivost v “bush-u”(tako rečejo vsaki vaški bolnišnici, v kateri je na primer povsem normalno, da sredi operacije zmanjka elektrike in potem Slovenec privleče na plano naglavno lučko in se operacija nadaljuje, ali pa da se pokvari rentgen in potrebujejo 2 tedna, da pokličejo možakarja, ki ga zna popraviti, nato si ta možakar vzame 2 tedna, da pride, in ko končno pride, tega v bistvu nihče ne ve, zato ga nihče ne odpelje do rentgena in ta možakar odide, ne da bi popravil rentgen. In mi smo še vedno brez rentgena! Čeprav-popravek… to v bistvu ni “bush”, to je Afrika :)). No, najino navdušenje se nekako konča z medicinskimi sestrami. Če je svetlobna hitrost hitra, se one premikajo z globoko temačno hitrostjo, po 1 uri že padajo v “hipo” (hipoglikemijo, padec krvnega sladkorja :)) in morajo domov na malico, po 5-urnem delavniku pa so itak tako utrujene, da lahko delajo šele naslednji dan popoldan. Tako da definitvno 1:0 za naše medicinske sestre!! In vsi slovenski zdravniki – ne pritožujte se, nikoli več!!

Ampak – človek je zelo prilagodljiv in se hoče kar zliti z okoljem. Tako smo tudi mi na trenutke počasni, utrujeni in ko se tega zavemo, nam zavre slovenska kri in začnemo divjati po oddelkih s kanilami in brizgami in praznimi infuzijskimi sistemi… A le do naslednjega afriškega ‘šusa’. Ki je vedno pogostejši. 

                                                                                                                             

 Cause this is Africa! :)

T&J

Chifuntu

Nujni prevoz 4x4 in bolnišnični WC