MI PLESKAMO TRAŁAŁAŁA CJELI DAN I NOĆ

Ta vikend smo bili zelo produktivni. Poleg dela med tednom smo si popestrili tudi vikend s celodnevnim barvanjem in pleskanjem.
Že na začetku našega bivanja v Nangomi smo si zaželeli popestriti bolnišnico z različnimi barvami, saj so bile stene puste, umazane in so kar oddajale negativno energijo. Paciente pa smo želeli rešiti tudi pred malim živalskim vrtom, ki je prebival za vsako sliko, v vsaki luknjici in pod vsakim jogijem. Za začetek smo se odločili prebarvati ženski in moški oddelek ter hodnik. Po izračunih in meritvah smo kupili barvo v Lusaki  in že vsi komaj čakali vikend pred nami. V petek zjutraj smo izpraznili ženski oddelek in jih premestili v neko zasilno predavalnico, kjer so počakale na konec našega projekta. 

In akcija! Zaščita, »šlifanje«, beljenje stropa in nato prvi nanos, drugi, tretji... šestintrideseti nanos barve na stene, dokler niso te zasijale v čudovitih odtenkih, ki smo jih želeli kar polizati! Na koncu so sledili še detajli in najtežje - pospravljanje in čiščenje na tisoče pikic ter barvanje lesenih površin, oken in kakšne mize, ki se nam je postavila pod noge. Delali smo kot pravi »zamorci« od jutranjih pa vse do poznih nočnih ur. Ob dveh ponoči smo namočili čopiče v razkužilo, zaprli vrata sveže prebarvanega ženskega oddelka in odšli na kratek počitek. Zjutraj je pred premestitvijo ljudi sledilo še kemično odstranjevanje letečih, plazečih in gomazečih se prebivalcev bolnišnice. Nedelja je bila namenjena moškemu oddelku ter hodniku, tako da delu ponovno ni in ni bilo konca do noči. Pa saj se ne čudimo - skoraj s čopičem v roki smo morali kdaj skočiti tudi na oddelek in opraviti kakšen urgenten sprejem. V ponedeljek smo le še pospravili in začeli s praznovanjem uspešno opravljenega dela (in predvsem z zasluženim  počitkom). 

Po petih dnevih normalnega zdravstvenega delavnika smo se odločili, da bomo nadaljevali pleskarsko kariero. Lotili smo se na žalost najbolj umazanih in neprijetnih otroških sobanic, ki smo jih odeli v toplo sončno barvo. V eni sobici so podobo dobili žirafa, polžek in levinja z levom, ki jih je povezala angleška abeceda, v drugi pa so domovanje dobili leteči slonček z baloni in razigrane opice, ki se prepletajo s številkami. Sobici sta zasijali v povsem drugi luči.

In ponižno priznamo, da smo najboljši fuŁ! 

Med delom so nam največ energije dali nasmehi pacientov in njihovih sorodnikov, ki so spremljali naše delo in bili navdušeni nad vsemi spremembami. Za Nangomo smo bili velika atrakcija, saj ljudje ne vidijo vsak dan petih norih, umazanih  muzungutov (=belec v nijandži jeziku), ki delajo pozno v noč s čopičem v roki in si prepevajo eno in isto pesem (Pepel in kri: Hiša srečnih ljudi). Štrihanje nas je zelo povezalo v res dobro in enotno ekipo. Na prebarvano steno hodnika smo dodali mali pečat. Napisali smo citat, ki ga vedno bolj razumemo -  Happines is only real when shared (Sreča postane resnična šele, ko jo deliš.).

Po dveh garaških vikendih in po neuspelem ročnem pranju delavnih in očitno za vedno obarvanih štriharskih oblačil smo prišli do še enega spoznanja. Ugotovili smo nit naše odprave - BARVANJE! Kot veste, smo prodajali šalčke, ki smo jih pobarvali sami, sedaj smo prebarvali še notranjost bolnišnice, med prostim časom pa prebarvamo tudi kakšen delček naše hiške. Barvanje nas tako spremlja že od samega načrtovanja in po tihem se že sprašujemo, kaj in kako bomo »barvali in obarvali«  jutri, pojutrišnjem, ... še 43 dni. 

Vaša pleskarska hiša srečnih ljudi d.o.o.

(http://www.youtube.com/watch?v=WZDvsk2Wrqs)