Video: Nangoma

HOME SWEET HOME / LJUBO DOMA

In še uradno – MI SMO DOMA!!!! Bilo je nepozabno, Zambijo pogrešamo na polno, jočemo, smrkamo, pa tudi kihamo in kašljamo, ker to vreme je povsem neprizanesljivo za naše nežne dušice, navajene na 30 stopinj.

Zadnji dnevi so bili polni objemov, poljubov, skupinskih fotk, izmenjavanj naslovov, darilc, igranja z otroki (otroci so bili v pravem raju, saj smo jim dovolili veliiiiko stvari – se opravičujemo naslednji odpravi!!) in seveda kuhanja in peke, izmenjevanja receptov… In slovo od naše bolnišnice in pacientov, ki so s svojo skromnostjo in hvaležnostjo pustili ogromen pečat! Nikoli vas ne bomo pozabili!

In še enkrat hvala vsem vam, ki ste nas redno spremljali, podpirali, kupili šalčke za malčke ali donirali kak evro kar tako. Ker smo najverjetneje kaj pozabili omeniti, bi vam želeli še enkrat povedati, kam je šel vaš in naš denar, da bo vse črno na belem. Saj veste, da boste vedeli. In ko nas spet prime, da bi šli v Afriko, lahko spet računamo na vas! Hihi! Heeeeec! Res hvala še enkrat!

Torej, nabavili smo:

• nujno potreben koncentrator za kisik z 2 cevkama (prej so imeli samo enega, ki so ga tovorili sem in tja in kadar sta ga recimo potrebovala 2 pacienta, nočemo niti vedeti, kako so se odločili, kdo ga bo dobil in kdo ne, saj je eden ostal brez kisika :(), 
•  ogromno zdravil, brizgalk, rokavic,
•  opremljali g. Cholo, da je bil njegov laboratorij vedno založen z reagenti, epruvetkami, raznimi testi, mikropipetami…,
•  manšete in merilce tlaka,
• zložljivo nosilo za pacienta, saj je bilo prejšnje povsem raztrgano,
• nove španske stene za paciente, saj so bile prejšnje povsem polomljene in raztrgane,
•  prepleskali ženski, moški in otroški oddelek, traŁaŁaŁa,
•  združili finančne moči z naslednjo odpravo in kupili nov tank za vodo, saj je prejšnji puščal in cela bolnica je pogosto ostala brez vode za več ur,
• spustili dušo v bolnišnici– aja, to je bilo zastonj :)

Nekaj šalčk je še vedno na voljo, tako da vsi zamudniki, le kontaktirajte nas! December je spet tu in šalčka za malčka je lahko kot nalašč za darilo. :) Šalčke boste lahko dobili tudi na naših predstavitvah.

Ves izkupiček bomo namenili Mr. Simutowetu, clinical officerju, ki je z dušo in telesom v nangomski bolnišnici, nas ogromno naučil in prepričal o svoji ogromni želji postati pravi zdravnik. Majhen korak za nas in zanj, a velik za Nangomo in tamkajšnje ljudi!

Več o tem v filmčku. Coming soon!

Zdravstvena nega po afriško

Tokrat se vam javlja negovalni tim - Petra, Blaž in Monika, da vam poročamo še o našem  delu v misijonski bolnišnici.  Jutra se za nas niso pričela tako kot v slovenskih bolnišnicah, s skodelico vroče kave in z natančno predajo vseh pacientov, vendar malo drugače.... No pravzaprav, zelo drugače! Da smo sploh lahko začeli, smo morali najprej najti ves potreben material, ki smo ga potrebovali tisti dan. Brskati smo začeli po policah in omarah v upanju, da najdemo kakšen sterilni set, epruvetko za kri, merilec za sladkor, termometer ali pa zgolj en par zaščitnih rokavic. Vendar se je nemalokrat  pri iskanju in polnenju vozička zataknilo in je bilo potrebno odhiteti v bolnišnično skadišče. Polni optimizma smo zaprosili za manjkajoči material, vendar smo tudi tam večkrat dobili le kisel nasmeh in odgovor: «It is out of stock«, kar je za nas pomenilo le eno - improvizacijo.  
Pa začnimo... Prva ovira oziroma izziv nam je bil, kako iz kupčka spetih pacientovih listov različnih dimenzij in pisav razbrati, kaj nam naroča zdravnik (ki je po vrhu še umetnik v grafologiji). Včasih smo tako morali združiti skupne moči in dešifrirati pravo zdravilo, dozo in kratice: OD, BD, TDS, QUID-pretvoriti v pogostost dajanja zdravil.  Ko nam je uspelo razbrati vseh 6P (slovenskih pravil pri dajanju zdravil, ki jih je mogoče ta trenutek že kaj več), se je začela praktična zabava. Najprej mrzlično iskanje zdravila na vozičku in po vseh omarah bolnišnice, nato tipanje novih, drugačnih, nevidnih žil, kamor bomo vbrizgnili zdravilo, hkrati pa še brisanje solz malčkov zaradi neprijetnega špikanja.  Vse splošen nered je botroval k temu, da se je dajanje zdravil spremenilo v večurno peklensko intervencijo zdravstvene nege. 

Dešifrirati smo morali tudi naročila kot so odvzem krvi (= skrivne šifre med rokopisom: FBC, DC, CRE, ...) ter vstavljanje urinskih katetrov, čiščenja ran, vstavljanje nazogastrične sonde itd. Pri teh naročilih smo se vedno znova vprašali, kako bomo to razložili pacientom in njihovim najbljižjim. Možnosti so bile naslednje: bo dovolj angleščina, nekaj naučenih besed v nijandži ali pa se bomo šli kar pantomimo.

Najbolj zabavno je vedno pri naročilu vzorca blata.  Hmm... Le kako dopovedati zambijskemu povprečnežu srednjih let, da naj košček svojega blata velikosti mandeljna shrani v posodico in naj nam jo takoj prinese?  V nijandži  je slavna beseda  za kakec »doti«, s katero najprej poskusimo srečo. Kadar se nam ne posreči in še vedno ne razumejo, moramo začeti uprizarjati kakanje in zbiranje vzorčka v posodico... Vedno nasmeji vse prisotne v sobi, nas pa tudi! :)

Tekom študijskih let smo morali delati točno po standardih, ki pa so tu že na začetku propadli in so tudi neizvedljivi. Recimo naš odvzem venske krvi se je tu pričel s pripravo pripomočkov: navadne brizge in igle ter elastiko od rokavice, ki je služila kot esmarh. Sledilo je iskanje nevidnih žil na bolj temni koži kot naši J in nato potrpežljivo zbiranje kapljic krvi. Največ časa so nam vzeli podhranjeni dojenčki, kjer smo pogosto kri dobili šele iz femoralne vene. Naše trofeje smo nato ponosno odnesli v laboratorij, kjer nam je glavni laborant sporočil, da se mu je zaradi vročine pokvarila mašina ali pa je zmanjkalo  kakšnega reagenta.
Zakaj bi stvar za enkratno uporabo uporabil le enkrat, če ji lahko spremeniš funkcijo in uporabiš drugič? Primer za to je infuzijska vrečka, ki smo jo najprej namestili dehidriranemu pacientu, ko je bila prazna, smo jo odstranili, jo malo predelali in pripeli na urinski kateter. Iznajdljivost tu res ne pozna meja!

Po navadi si lahko na dan privoščimo le dva para rokavic, s katerimi cel dan pohajkujemo po oddelkih. Seveda ne želimo ogrožati pacientov, zato si redno razkužujemo rokavice z našim mini razkužilom, ki nam neprestano visi izpod pasu.

Ko smo izpolnili  vsa zapisana naročila zdravnikov,  gremo pospraviti skladišče in si pri tem želimo, da bo do naslednjega dneva tako tudi ostalo. Velikokrat smo razočarani, ampak še vedno polni  optimizma, da bo jutri spet bolje.
Dnevi v bolnišnici, kot vidite, so pestri in zanimivi. V treh mesecih smo se res veliko naučili.  Nekaj pa je, kar ostaja tu in doma enako - nasmeh deluje in pozdravi bolnika povsod, pa tudi če samo za trenutek! :)

Z vroče Zambije se vam javljamo vaši bodoči dipl. medicinski sestri in dipl.zdravstveni tehnik.

OSMI, DEVETI ... SAMO DA JE ZDRAV!

V Afriki se dogaja pravi »baby boom«. Oziroma raje »konstant boom«, saj rojevajo kot za stavo, verjetno vse odkar se je opica prvič dvignila in postavila na dve nogi. O manj kot 5 otrocih se sploh ne pogovarjamo, maksimum, ki smo ga videli, pa je nekje pri 13. 

Ogromno žensk še vedno rojeva doma, temu primerna je tudi visoka umrljivost žensk med porodom. Veliko žensk pa se odloči za bolnišnico, zato je tudi naša Nzima vedno polna. Nosečnice tik pred rokom pridejo na pregled in se nastanijo v ogromni hali, kjer čakajo na začetek poroda. 

Nosečke prihajajo na predporodno letovanje s kovčki polnimi opreme.

Nato se preselijo v porodno sobo (4x4m) in akcija se lahko začne. S seboj morajo prinesti sledeče: vse za dojenčka (odejico, kapico, štumfke, sponko za popkovnico), vse za porodnico/bodočo mater (vedro, PVC folijo 1x2m za na posteljo, 2 čitengi, na katerih bo ležala in se kasneje ogrnila, in vato, ki jo uporabi kot vložek) in Jig, čistilo, s katerim se bo za njo vse počistilo in pripravilo za naslednjo porodnico. 

Porod po navadi ne traja dolgo, zlasti če gre za 3+ porod. In zlasti, če prej vzamejo kakšen »pospeševalnik« poroda, ki ga dobijo pri lokalnem vraču. »Tien, tien« (gremo, gremo) jih spodbuja babica, jih okara, če ne opravljajo svoje trenutne naloge ali če kričijo (ja, ženske tu NE kričijo in včasih ti res ni jasno, ali ima popadke ali ne???) in ko mali pogleda ven, ga obrišemo, stehtamo, pokažemo lulčka/luliko mamici, mineta še 2 minuti, da pride k sebi, in novopečena mamica odkoraka, pozor!!, odkoraka na oddelek, kjer odleži še en dan in nato lahko odide domov. Aja, pa za popotnico dobi še svoje vedro z vsemi stvarmi, ki jih je potrebovala in so se umazale med porodom – da si jih lahko opere doma.

In medtem, ko malemu vzhičeno natikava XXL kapico in štumfke, sprašujeva mamico, kako mu bo ime. Razočarani ugotoviva, da po vseh mukah in tegobah ta čast pripada možu. In včasih tudi po več dneh otroček še nima imena.

Se pa kdaj zgodi, da porod ne poteka povsem  normalno – takrat zdrvimo v Theater, anestezija je že pripravljena, kirurg, ki bo opravil carski rez tudi in... Aja, o Theatru smo že govorili in si ne upamo več. ;)

Ampak ne boste verjeli – danes je bila Nzima mesto duhov. Dogajalo se ni nič! 

                                                          Tina in Neja vam pošiljava goro ljubezni iz Afriške porodne sobe!

Lačen si ful drugačen

Drage mame in ateti, ta blog je namenjen samo vam! Ovreči želimo dvome, pokopati vse odvečne skrbi in vas prepričati, da se zelo dobro prehranjujemo.  Na našo nesrečo temu v prid govori tudi kazalec na tehtnici.

In kako obratuje kuhinja v hišici p.o.box 1 na Hospital Road?

Le nekaj metrov od hišice je vaška tržnica, kjer dnevno lahko nakupimo  najosnovnejše sestavine za naše preživetje: moko, kvas, najboljše in edine 4 zelenjave (zelje, paradižnik, čebula in še ena zelena stvar neznanega imena), če imamo srečo in smo dovolj zgodnji, tudi vseh 5 jabolk in 3 pomaranče, pa olje, sladkor, sol in arašidovo maslo. Enkrat mesečno se odpravimo v glavno mesto Lusaka, kjer si nakupimo ogromne količine mleka, kosmičev, makaronov, margarine, marmalade, kakšen kos mesa… in kuharsko ustvarjanje se lahko začne!

Sončna jutra si najpogosteje popestrimo s kosmiči v beli vodi (mleko:voda=1:3) in domače pečenim kruhom, na katerega ponavadi namažemo marmelado, kikirikijevo maslo ali pa kar oboje skupaj. Naša kuharska ustvarjalnost se pokaže v času kosila. Takrat se na naših krožnikih znajde vse - od tipične zambijske jedi nšime s sojo, do raznih minešter, prežganke, paradižnikove juhe z drobnjakovimi štrukeljci ali pa krompirjevi njoki v arašidovem maslu, žličniki, zelenjavne omlete, filane paprike in še in še…  Ženski del ekipe je v Zambiji že 2 meseca kot v raju, saj je vsak dan na mizi poleg glavne jedi tudi ogromna skleda solate iz zelja in paradižnika na 1000 in en način – drobno narezano zelje, široko narezano zelje, zelje v lističih, paradižnikove kockice… Da pa ni prikrajšan tudi moški del ekipe, si vsake toliko časa privoščimo tudi kakšen kos mesa. Večkrat so že potrkali na vrata naše hišice in nam ponudili živega petelina in bili so trenutki, ko se mu nismo mogli odreči. S pomočjo domačinov smo petelinčka obglavili, oskubili, razkosali, skuhali, prepražili in popekli (Life of a kura/Kurino življenje) in tako imeli mali praznik - saj je v kuhinji zadišalo po mesu.

Ko sonce že zatone za obzorjem, nam običajno pade krvni sladkor in potrebno je hitro ukrepati. Urgentno prižgemo pečico (ki je mimogrede kraljica naše kuhinje), skočimo k sosedi po jajca, se postavimo v vrsto in ročno stepanje beljaka se začne. Postanemo pravi živi mešalnik, hitrost 1, hitrost 2 in vse do 5. Če tempa ne zmoreš, predaš težko nalogo naslednjemu sohumanitarcu v vrsti. Mešalnik se ustavi, ko posodo obrnemo za 180 stopinj in nič vun ne pade! Aktiviramo še soseda št. 2, da nam sklati papajo z najbližjega drevesa. Nato vmešamo še ostale sestavine in naredimo slasten biskvit.  Spet drugič spečemo piškote, vlečemo testo za štrudelj ali pa zgnetemo sladko testo za kruh in si zvijemo rogljičke ali buhteljčke. Idej nam nikoli ne zmanjka, saj nam pri tem pomagajo recepti naše Sonje (knjiga, ki smo jo našli v hišici med pospravljanjem). Praznovali smo rojstne dneve nas in naših najdražjih, pa godove, obmesečnice, polletnice in obletnice zaljubljencev. Če pa ni posebnega razloga za praznovanje, si ga naredimo kar sami. Za vsak poseben dan je bila obvezna torta, tako da smo v pečenju le teh postali že pravi eksperti.

Hrana je najpogostejša tema naših pogovorov  in običajno se že po kosilu menimo, kaj bomo skuhali

naslednji dan. Improviziramo toliko časa, da jed postane perfektna specialiteta, ki si zasluži mesto na naši kuharski steni. Ker nimamo merice za količine, si ponavadi izračunamo po lončkih in žlicah ter na približno ustvarimo željeno maso in količino.

Nekaj najlepšega je, ko utrujeni in lačni čakamo na kavčih, da iz pečice ali izpod pokrovke zadiši in nas vonj privabi za mizo. Včasih nam celo uspe, da zadiši čisto po domačem… po slovenskem.  J

Zdenka in Andrej, Dušica in Branko, Andrejka in Rafko, Milojka in Oton ter Helena in Darko… Ali nam sedaj verjamete, da res nismo lačni? (Čeprav 15. novembra se bo vseeno prilegla goveja župca!)

Vaši otroci

THUESDAY BLOODY THUESDAY / TOREK KRVAVI TOREK

Naključen torek v septembru. Torki in četrtki so, kot sva že omenili, rezervirani za delo v operacijski dvorani. Začenjamo zjutraj, kar je tu zelo relativen pojem. Theater crew smo zdravnik Kalota, clinical officer Simutowe, inštrumentar Viktor, anesteziologinja Felicitas, nosač/čistilec/držalec, ki mu ne vemo imena, ter Dr. Tina in Dr.Leban (ker je Č v Brečko čisto preveč eksotičen in Jerneja pač predolgo). :) 

Ženski del theater ekipe

Divji afriški ritem že buči iz zvočnikov, Kalota poplesuje v sterilnem plašču in črnih dokolenskih gumijastih škornjih, Felicitas grabi Jernejo za boke, saj se počuti poslano, da nauči belca migati z ritjo - nakar pripeljejo pacienta! Da slučajno ne bi prišlo do pomote, so iznašli zelo inovativen sistem – vsak pacient dobi na čelo kos mikropora (ta bel zdravniški selotejp J) z imenom in priimkom ter posegom, ki ga bo potreboval. Po navadi nas obiščejo kakšna Mary ali Isaac, še pogosteje pa Gift, Innocent, Happiness, Travel… Če pa so starši res ostali brez idej, prideta gdč. Daughter in gospodič Shortcut - njihova inovativnost res ne pozna meja! J

Kot že prejšnji torek in torek poprej tudi ta torek začenjamo z MVA – manualno vakuumsko aspiracijo po nepolnem spontanem splavu. Tega je v Zambiji res veliko, saj kontracepcija ni popularna in je posledično toliko več nosečnosti (srečnih in nesrečnih).

Kalota, navdušeni bodoči kirurg, je z glavo že pri naslednji, ne tako rutinski operaciji, vendar kljub temu, da se mu mudi, pridno čaka na učinek analgezije, ki jo je pravkar prejela pacientka. Ne upa si niti migniti, odkar ga je v prvih tednih zadelo nekaj strel iz pogledov dr. Tine, ki res ne dovoli bolečine, tam kjer ni potrebna. Ker je vseeno preveč nestrpen, spekulum (kirurški inštrument) prevzame dr. Leban. Ko analgezija prime, se opremi še z našo naglavno lučko (ker tista prava operacijska luč že več let ne dela - mogoče le zaradi pregorele žarnice, kdo ve – nihče ne ve in nihče še ni preveril) in postopek se lahko začne.

Dr.Leban v akciji!

Ginekologija je res afriška kraljica medicine. Večina operacij je ginekoloških. Naša naslednja je urgentna laparotomija pri pacientki z izvenmaternično nosečnostjo. Pri nas je to že prava redkost, saj take primere odkrijemo z ultrazvokom že zelo zgodaj, še predno pride do rupture. Tukaj pa se s tem srečujemo tedensko, saj ultrazvok večini ni hitro dostopen.

Dr. Tina PREPREČUJE BOLEČINO – spinalni blok je pri tem posegu primeren način analgezije.

Operacija izvenmaternične nosečnosti je ena izmed bolj krvavih… 3-mesečno bitje se je napačno vgnezdilo v jajcevodu.

Odkar so Zambijci lani zmagali afriški pokal, je nogomet en in edini šport, ki nekaj velja.  Zato vsak Zambijec igra nogomet, vsak drugi pa se pri tem poškoduje. Naš naslednji pacient si je zlomil nadlahtnico. Ker je prišlo do premika, smo mu kost naravnali in zamavčili.

Mali fitness pri naravnavanju kosti in pacient odkolesari domov.

Naslednjemu gospodu je čez nogo zapeljal traktor in zaradi hudih zmečkanin in zloma nam ni preostalo drugega kot podkolenska amputacija. Ker pa na žalost ni šlo vse po načrtih, se je rana (kljub čudovito skrbni negi vseh njegovih 4 žena) grdo zagnojila, zato smo jo morali ponovno odpreti, kirurško večkrat očistiti in možakar je na odhod iz bolnišnice čakal kar mesec in pol.

1­-čiščenje zelo zagnojene rane 2-očiščena rana  3-zašit krn

Ura odbije 15h in samo upamo lahko, da nas ne čaka še carski rez ali kakšna druga urgenca in v miru lahko pojemo nšimo s sojo, zeljem in piščancem, naš večni meni iz “cuisine de la bolnišnica”.

                                                                                                                           Dr.Tina & Dr.Leban