Mulibwangi....ok ok

Mwaniabwengi, from Nangoma mission hospital….mi smo že pričeli z delom v bolnišnici, naši “dohtrci” sta se zabubili v OP, negovalni tim pa je bil že dvakrat na OUTREACHU….to je kot neka preventivan dejavnost v oddaljenih vaseh in zaselkih. Tam pregledujemo nosečnice, cepimo otroke in v zahvalo nam ponudijo NŠIMO. Ja tudi mi smo jo skuhali, s pomočjo medicinske sestre iz bolnišnice, ki si je med svojo pavzo vzela čas za nas. Punce so imele na meniju še suhe ribe iz tržnice...vonj je bil hm….zelo močan. Drugače pa smo bolj na vegi dieti pa zaenkrat nismo nič shujšali. Banance so super tako, da slovenci tisto ko kupite v trgovoni ne vem če je to banana. Na tržnici je dnevno v ponudbi paradižnik, nekaj zelenega, zelje, suhe ribe. Včasih pomaranče in jabolka ter banane.

Delo v bolnici je zanimivo in hkrati tudi utrujajoče ker nismo navajeni na njihov način dela, bo še potrebno nekaj dni, da se navadimo. Malo smo jim uredili vozove za deljenje terapije, pospravili police in prinesli nekaj našega materjala, ki so ga bili zelo veseli. 

Otroci pa se ne odlepijo od naše hiške, ne mine ne minuta ko pridemo iz bolnice so že na oknih in nas opazujejo, trkajo po vratih in želijo “pepa” in barvice… Igrajo se, pojejo, nas učijo njihov jezik…no tudi mi jih kaj naučimo po slovensko in te male buče si stvari zelo hitro zapomnejo. Skratka smeha je okoli hiške na pretek.

Drugače pa velja za bolnico, razmere niso prav rožnate, natrpani prostori, pacientov, ki ležijo tudi po tleh, da ne govorim o pediatričnem oddelku velikosti cc 4x2m in v njem vsaj 7 otrok skupaj s starši. Zavedamo pa se, da osebje naredi vse kar je v njihovih zmožnostih v dobro pacientov vendar pa se občuti pomanjkanje materjala tako da nimajo druge izbire kot da improvizirajo. Seveda slabe razmere terjajo tudi svoj davek, prav danes sta umrli dve osebi, ena ki je dala v življenju že veliko skozi druga pa ga še začela ni…