Lačen si ful drugačen

Drage mame in ateti, ta blog je namenjen samo vam! Ovreči želimo dvome, pokopati vse odvečne skrbi in vas prepričati, da se zelo dobro prehranjujemo.  Na našo nesrečo temu v prid govori tudi kazalec na tehtnici.

In kako obratuje kuhinja v hišici p.o.box 1 na Hospital Road?

Le nekaj metrov od hišice je vaška tržnica, kjer dnevno lahko nakupimo  najosnovnejše sestavine za naše preživetje: moko, kvas, najboljše in edine 4 zelenjave (zelje, paradižnik, čebula in še ena zelena stvar neznanega imena), če imamo srečo in smo dovolj zgodnji, tudi vseh 5 jabolk in 3 pomaranče, pa olje, sladkor, sol in arašidovo maslo. Enkrat mesečno se odpravimo v glavno mesto Lusaka, kjer si nakupimo ogromne količine mleka, kosmičev, makaronov, margarine, marmalade, kakšen kos mesa… in kuharsko ustvarjanje se lahko začne!

Sončna jutra si najpogosteje popestrimo s kosmiči v beli vodi (mleko:voda=1:3) in domače pečenim kruhom, na katerega ponavadi namažemo marmelado, kikirikijevo maslo ali pa kar oboje skupaj. Naša kuharska ustvarjalnost se pokaže v času kosila. Takrat se na naših krožnikih znajde vse - od tipične zambijske jedi nšime s sojo, do raznih minešter, prežganke, paradižnikove juhe z drobnjakovimi štrukeljci ali pa krompirjevi njoki v arašidovem maslu, žličniki, zelenjavne omlete, filane paprike in še in še…  Ženski del ekipe je v Zambiji že 2 meseca kot v raju, saj je vsak dan na mizi poleg glavne jedi tudi ogromna skleda solate iz zelja in paradižnika na 1000 in en način – drobno narezano zelje, široko narezano zelje, zelje v lističih, paradižnikove kockice… Da pa ni prikrajšan tudi moški del ekipe, si vsake toliko časa privoščimo tudi kakšen kos mesa. Večkrat so že potrkali na vrata naše hišice in nam ponudili živega petelina in bili so trenutki, ko se mu nismo mogli odreči. S pomočjo domačinov smo petelinčka obglavili, oskubili, razkosali, skuhali, prepražili in popekli (Life of a kura/Kurino življenje) in tako imeli mali praznik - saj je v kuhinji zadišalo po mesu.

Ko sonce že zatone za obzorjem, nam običajno pade krvni sladkor in potrebno je hitro ukrepati. Urgentno prižgemo pečico (ki je mimogrede kraljica naše kuhinje), skočimo k sosedi po jajca, se postavimo v vrsto in ročno stepanje beljaka se začne. Postanemo pravi živi mešalnik, hitrost 1, hitrost 2 in vse do 5. Če tempa ne zmoreš, predaš težko nalogo naslednjemu sohumanitarcu v vrsti. Mešalnik se ustavi, ko posodo obrnemo za 180 stopinj in nič vun ne pade! Aktiviramo še soseda št. 2, da nam sklati papajo z najbližjega drevesa. Nato vmešamo še ostale sestavine in naredimo slasten biskvit.  Spet drugič spečemo piškote, vlečemo testo za štrudelj ali pa zgnetemo sladko testo za kruh in si zvijemo rogljičke ali buhteljčke. Idej nam nikoli ne zmanjka, saj nam pri tem pomagajo recepti naše Sonje (knjiga, ki smo jo našli v hišici med pospravljanjem). Praznovali smo rojstne dneve nas in naših najdražjih, pa godove, obmesečnice, polletnice in obletnice zaljubljencev. Če pa ni posebnega razloga za praznovanje, si ga naredimo kar sami. Za vsak poseben dan je bila obvezna torta, tako da smo v pečenju le teh postali že pravi eksperti.

Hrana je najpogostejša tema naših pogovorov  in običajno se že po kosilu menimo, kaj bomo skuhali

naslednji dan. Improviziramo toliko časa, da jed postane perfektna specialiteta, ki si zasluži mesto na naši kuharski steni. Ker nimamo merice za količine, si ponavadi izračunamo po lončkih in žlicah ter na približno ustvarimo željeno maso in količino.

Nekaj najlepšega je, ko utrujeni in lačni čakamo na kavčih, da iz pečice ali izpod pokrovke zadiši in nas vonj privabi za mizo. Včasih nam celo uspe, da zadiši čisto po domačem… po slovenskem.  J

Zdenka in Andrej, Dušica in Branko, Andrejka in Rafko, Milojka in Oton ter Helena in Darko… Ali nam sedaj verjamete, da res nismo lačni? (Čeprav 15. novembra se bo vseeno prilegla goveja župca!)

Vaši otroci